V raziskovanju (italijanske) glasbe konca 16. stoletja, se na stičišču renesanse in baroka s svojo živahnostjo, navihanostjo pa tudi dramatiko pojavi žanr, čigar pomembnost danes velikokrat spregledamo. Stylus fantasticus postavlja temelje kasnejšemu glasbenemu ustvarjanju: brez rojstva inštrumentalne canzone oz. sonate ter njene spremljave (bassa continua) ne bi bilo suite, koncerta gorssa, koncerta, opere, itd. Razvije se iz italijanske canzone, vzporedno s tokato; tako kot prva v zgodovini raziskujeta instrumentalno solistično muziciranje - v renesansi je bil ideal izražanja glas oz. vokal, inštrumenti pa po večini njegova spremljava. Tekst, ki je igral pomembno vlogo v vokalnih delih, se je moral v novih stvaritvah nekako nadomestiti: z virtuoznostjo, ki ilustrira tehnične zmožnosti inštrumenta in inštrumentalista, bogato glasbeno retoriko (dramatični vzkliki, temperamentne pasaže, kontrasti v tempih, dinamiki), novo formo (nizanje kratkih stavkov, ki še ne delijo dela ter poljubno spreminjajo metrum in karakter),... Sladkost in nagajivost flavt se prepleta z virtuozno plemenitostjo violine, ritmični utrip baročne kitare ter aristokratske teorbe pa vse skupaj združuje v ambivalentno osnovo, značilno za obdobje, ki ne spada ne sem, ne tja. Mojca Jerman - baročna violina Izidor Erazem Grafenauer - baročna kitara, teorba Urška Cvetko - kljunaste flavte -- Castello, Turini, Frescobaldi, Marini, Mealli, Uccellini, Merula --
Urška Cvetko, Mojca Jerman, Izidor Erazem Grafenauer, maybe a percussionist and cello